C-reaktivni protein (CRP) je beljakovina, ki jo proizvajajo jetra, njena raven v krvi pa se znatno zviša kot odziv na vnetje. Njegovo odkritje leta 1930 in kasnejše študije so utrdile njegovo vlogo enega najpomembnejših in široko uporabljenih biomarkerjev v sodobni medicini. Pomen testiranja CRP je v njegovi uporabnosti kot občutljivega, čeprav nespecifičnega indikatorja vnetja, ki pomaga pri diagnozi, stratifikaciji tveganja in spremljanju širokega nabora stanj.

1. Občutljiv marker za okužbo in vnetje
Ena glavnih uporab CRP je pri odkrivanju in obvladovanju okužb, zlasti bakterijskih okužb. Čeprav je zvišanje CRP splošen odziv na vnetje, se lahko ravni pri hudih bakterijskih okužbah močno zvišajo in pogosto presežejo 100 mg/L. Zaradi tega je neprecenljiv pri razlikovanju bakterijskih in virusnih okužb, saj slednje običajno povzročijo zmernejše zvišanje. V kliničnih okoljih se CRP uporablja za diagnosticiranje stanj, kot so pljučnica, sepsa in pooperativne okužbe. Na primer, spremljanje ravni CRP po operaciji pomaga zdravnikom zgodaj prepoznati zaplete, kot so okužbe ran ali globoki abscesi, kar omogoča hitro posredovanje. Prav tako je ključnega pomena pri obvladovanju kroničnih vnetnih bolezni, kot sta revmatoidni artritis in vnetna črevesna bolezen (VČB), kjer serijske meritve pomagajo oceniti aktivnost bolezni in učinkovitost protivnetnega zdravljenja.

2. Ocena kardiovaskularnega tveganja: hs-CRP
Pomemben napredek na tem področju je bil razvoj visoko občutljivega testiranja CRP (hs-CRP). Ta test meri zelo nizke ravni CRP, ki jih prej ni bilo mogoče zaznati. Raziskave so pokazale, da je kronično, nizko stopnjo vnetja v arterijskih stenah ključni dejavnik ateroskleroze – kopičenja plakov, ki lahko povzročijo srčne infarkte in kapi. hs-CRP služi kot robusten biomarker za to osnovno žilno vnetje.
Ameriško združenje za srce priznava hs-CRP kot neodvisen dejavnik tveganja za srčno-žilne bolezni. Posamezniki z ravnmi hs-CRP v območju visoke normale (nad 3 mg/L) veljajo za osebe z večjim tveganjem za prihodnje srčne dogodke, tudi če so njihove ravni holesterola normalne. Posledično se hs-CRP uporablja za natančnejšo oceno tveganja, zlasti pri bolnikih s srednjim tveganjem. To omogoča bolj personalizirane preventivne strategije, kot je uvedba zdravljenja s statini pri posameznikih, ki sicer morda ne bi bili zdravljeni samo na podlagi tradicionalnih dejavnikov tveganja.

3. Spremljanje odziva na zdravljenje in prognoze
Poleg diagnoze in ocene tveganja je CRP odlično orodje za spremljanje bolnikovega odziva na zdravljenje. Pri nalezljivih boleznih je padajoča raven CRP močan pokazatelj, da je antibiotično ali protimikrobno zdravljenje učinkovito. Podobno je pri avtoimunskih boleznih znižanje CRP povezano z uspešnim zatiranjem vnetja z imunosupresivnimi zdravili. Ta dinamična narava omogoča zdravnikom, da v realnem času prilagajajo načrte zdravljenja. Poleg tega so vztrajno visoke ravni CRP pogosto povezane s slabšo prognozo pri stanjih, od raka do srčnega popuščanja, kar zagotavlja vpogled v resnost in potek bolezni.

Omejitve in zaključek
Kljub uporabnosti je ključna omejitev CRP njegova nespecifičnost. Povišana raven kaže na prisotnost vnetja, vendar ne določa njegovega vzroka. Stres, travma, debelost in kronične bolezni lahko zvišajo CRP. Zato je treba rezultate vedno interpretirati v kontekstu bolnikove klinične anamneze, fizičnega pregleda in drugih diagnostičnih ugotovitev.

Skratka, pomen testiranja CRP je večplasten. Od delovanja kot test prve linije za akutne okužbe do funkcije kot sofisticiranega napovedovalca dolgoročnega kardiovaskularnega tveganja prek hs-CRP je ta biomarker nepogrešljivo orodje v arzenalu zdravnika. Njegova sposobnost objektivnega merjenja in spremljanja vnetja je močno izboljšala oskrbo pacientov pri diagnozi, vodenju zdravljenja in prognostični oceni v številnih medicinskih specialnostih.